Letos se na državno prvenstvo v e-športih ni prijavilo veliko deklet. Želimo pa si, da bi se jih opogumilo in prijavilo več. Zato smo se odločili, da opravimo intervju z dekletom, ki ji poguma zagotovo ne manjka. Špela Brezic, voznica relija in e-relija, nam je odgovorila, kako je bilo tekmovati na letošnjem državnem prvenstvu v e-športih in kako se vožnja pred ekranom razlikuje od vožnje v pravem avtu.
Že od malega sem ljubiteljica avtomobilov, želela sem si postati celo mehanik. Prvo dirko v življenju sem videla šele v srednji šoli. Šlo je za domačo gorsko etapo v Ilirski Bistrici. Po tistem sem si ogledala še legendarni reli Saturnus in takrat se je zaiskrilo.
Treningu namenim vsaj dve nedelji mesečno. Priznam, da sem se sedaj, v času korone, zelo “zapustila”, ampak se bom potrudila, da pridem čim prej nazaj v formo (drugače se pa da nekaj treninga nadomestiti tudi z gokarti).
Sprva se seveda niso najbolj strinjali, še posebej mama. Vendar so kar hitro obupali in sedaj pride na dirke navijat tudi mama.
Tekmujem predvsem zaradi samega veselja do tega športa. Počasi nabiram kilometrino, poskušam popravljati napake, ampak tu pa tam je vedno kakšna.
Niti ne in se tudi ne oziram na to. Jaz pravim, da je reli šport za tiste, ki imajo pogum. Res je, da so fantje pogumnejši, ampak še vedno imamo tudi punce, ki si upajo še več kot fantje in so to svetu že velikokrat dokazale (Michele Mouton, Romana Zrnec, Asja Zupanc). Razni komentarji sicer vedno ostajajo, ampak se kot vozniki in voznice na to ne smemo ozirati.
Vzornikov imam veliko oziroma lahko rečem, da so zame vzorniki vsi. Mednje sodijo svetovni in slovenski dirkači ter dirkačice in tudi novinci. Drugače sem pa seveda goreča oboževalka Colina McRaea in najbolj znane ženske voznice, Michele Mouton.
Sprva sem to videla na Facebook strani, kasneje pa so mi za event povedali še znanci.
Problem, s katerim sem se takrat soočala, je bil iskanje pravega volana za igranje video iger, ker dandanes preko tipkovnice preprosto ne uloviš več nobenega ovinka. Poleg tega sem bila s prijavo oklevala, saj nisem imela nobene kilometrine v primerjavi s samimi profesionalnimi igralci. Po tehtnem premisleku sem se vseeno prijavila in ni mi žal.
Samo tekmovanje je bilo zelo zanimivo kot tudi dejstvo, da te obračanje volana v lastni sobi izčrpa na podoben način, kot na pravi dirki.
Spomin, ki ga ne morem nikakor preboleti, je povezan z mojo sanjsko in najbolj zanimivo dirko, reli Monte Carla. Slednja je bila tudi prva na seznamu za digitalno državno prvenstvo. Veliko smo trenirali; trudila sem se za dobre rezultate, toda ne glede na to, kolikokrat sem progo že prevozila, sem imela odstop na HP8. Takrat sem bila žalostna ter jezna na cel svet.
Sama organizacija tega dogodka mi je bila super, edino, kar bi dodala, je še kakšen reli več na makadamu.
Absolutno. Glede na trenutno situacijo sem prav vesela, da sem lahko končno obračala volan, ki ga v realnem svetu nisem mogla. Poleg tega pa, tudi če ne bi bilo korone, bi proge vseeno odpeljala. Je pa takšno tekmovanje tudi dober trening, učenje ter priprava na pravo dirko.
Dobro vprašanje. Razlika je zame kar velika, je pa sama izkušnja odvisna tudi od opreme za digitalno dirkanje.
V osnovi so volan, stopalke in reakcije enake, kot v realnosti, občutek pa je definitivno drugačen. Verjetno bi bili tisti, ki smo prevozili digitalno prvenstvo, v živo na teh preizkušnjah zagotovo počasnejši ter previdnejši, da res pridemo do konca. Je pa res, da je idealna linija povsod enaka, pa naj bo to virtualni ali realni svet.
Odvisno od časa, ki ga imam na razpolago. Velikokrat se vsakič, ko čutim, da je to moj dan, »sprobam« v par preizkušnjah in če vidim, da je to to, potem odpeljem že tisti dan. Če pa vidim, da mi ne gre, to nadaljujem kdaj drugič. Najboljše pa je, ko prideš s pravega treninga in potem odpelješ še virtualno dirko. Mogoče se bo komu to zdelo malo čudno, vendar pa zelo pomaga, saj si že pošteno ogret.
E-Reli je pri nas verjetno še dokaj nepoznan. Tudi sama sem vanj prestopila šele, ko so dejansko vsi odšli v virtualni svet, ker je bil naš “zaprt”. Digitalne krožne dirke so bile sicer popularne že prej, toda za virtualno tekmovanje v reliju sem slišala šele v sklopu državnega prvenstva. Upam, da bo tudi v nadaljnje organizirano še kaj podobnega.
Že v realnem svetu prepričujem voznice in sovoznice, da se prijavijo na tekmovanje; da lahko naredimo še pokal za ženske. Tudi v virtualnem svetu je situacija enaka.
Rečem lahko samo, da drage punce, to ni noben bav bav. Bodite samozavestne ter se prijavite. Karkoli se že zgodi, to ni pokazatelj, da ženske ne znamo voziti, ampak samo znak, da je za vsako stvar potreben še dodaten trening. Voziš za svoje veselje in ne za druge.
Dandanes je na YouTube-u ogromno videov profesionalnih virtualnih voznikov, ki si jih ni nikoli odveč pogledati Sama kot novinka v virtualnem svetu vedno ponavljam: treningi delajo mojstra. Poleg tega pa je treba nujno spremljati, kje se delajo napake ter čim manj pritiskati na zavore, še posebej na ravnini.